Omemba: Tjaša Bucik

»Skozi nostalgično toplino preteklosti se znajdemo v trenutni zmedenosti in negotovosti, ki nas neprestano spremlja in usmerja.«

»Hkrati preizprašujemo prihodnost, vanjo polagamo upanje, poskušamo si jo predstavljati in hkrati dopuščamo njeno nepredvidljivost.«

»Ravno, ko zaključita študij in naredita prvi korak v poklicno življenje, se svet zapre. Zapre in zahteva fizično razdaljo. Gledališče in ples nujno potrebujeta prisotnost gledalca, zahtevata človekovo bližino. Prvič po odločitvi za študij umetnosti se znajdeta doma. V mestu, kjer sta skupaj odrasli.«